V mojem starem klobuku
V svojem starem klobuku
vidim svet nedotaknjenih podob,
v svojem starem klobuku
slišim zven nezapisanih besed.
Spomini na čudeže
iz časov, ko nisem poznal
skrivnosti iz tihih gozdov.
V mojem starem klobuku
so poti do davnih sanj,
čaka te tam, da sežeš vanj.
V mojem starem klobuku
je dežela zgodb iz tisočih noči,
v njem še komaj slišim uro,
ki nama odbila je nekoč.
Še vedno potujem daleč proč.
V svojem starem klobuku
najdem pramen las,
in po tebi zadiši,
V svojem starem klobuku
slišim glas,
ki mi nežno govori:
Zajemi vodo iz nemirnega jezera,
zasadi mogočno drevo.
V mojem starem klobuku
je skrivnostni svet spoznanj,
čaka te tam, da sežeš vanj,
v mojem starem klobuku
v mehkobi šepetanj –
čaka te tam, le sezi vanj.
