Povodni mož

Od nekdaj lepe so ljubljanke slovele
al lepše od Urške bilo nobene
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene.
Na starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli in cimbale pele
plesale lepote z ljubljane so cele
v nedeljo popoldne z mladenči vesele.

Bila je kraljica njih Urška brhka
plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi al vsakmu odrece
Prešerna se brani in ples odlašuje,
si vedno izgovore nove zmišljuje,
že sonce zahaja, se mrak približuje,
že sedem odbila je ura in cez,
ko jela ravnat se je Urška na ples.

Al ker se ozira, plesavca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka,
enacga pod soncem mu ni koranjaka,
želi si plesati z njim deklica vsaka.
To videt mladenič se Urški približa
al hotla bi z mano plesati ji pravi,
kjer Donava bistri pridruži se Savi
od tvoje lepote zaslišal sem davi.

Zatorej le hitro mi roko podaj
glej sonce zahaja, pojenja že raj.
Podal je mladenič prelepi roko
in urno ta dva sta podu zletela,
in če bi lahke perutnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela
ne vidi se, kdaj da pod noga udar,
plesala sta, kot bi ju nosil vihar.

To videti, drugi so vsi ostrmeli,
od čudeža godcem roke so zastale,
ker niso trobente glasova več dale,
mladenča noge so trdno zaceptale.
Ne maram zavpije za gosli za bas,
strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!
Zasliši potokov derečih se šum,
zasliši na nebu strašanski se grom.